Pot proti Eighty Mile Beach

Narava ,reke ,živali...,vse to se spreminja s stotinami dnevno prevoženimi kilometri.Vročina je še vedno huda,čeprav se mi zdi da ne več tako huda kot na northu.Manj muh,mogoče za to...Z Lady sva se peljala okoli 90 km na uro.Ne vem filing ni bil dober in res,kar naenkrat zažvižga in useka.Brez težav sem jo obvladal in ustavil ob cesti.Razneslo je gumo.Lady je ostala brez čevlja.Vsak dan sem pregledoval gume,so bile ok,tko da mi ni bilo nič jasno,ko sem gledal štrleče žice in zlizan profil na enem mestu v nulo.Mogoče pa le ni blo tko mal vroče.Verjetno ,da ne ,ker so bili na gumah koščki bitumna.Rezervna je bila ok,to sem vedel.Pa takoj težava,hidravlična dvigalka pokvarjena.Lady ni moč dvigniti.Nič,čakanje da kdo pripelje mimo.In tudi je ,zakonca srednjih let na hollidayu ustavita,brez mojega mahanja in vprašata če potrebujem pomoč.To je Avstralija,vsak ti je pripravljen priskočiti na pomoč,če si v težavah.Imel je hidravlično dvigalko ,guma je bila hitro zamenjana.Ko sva si umivala roke in nam je njegova žena zlivala vodo,kar naenkrat zakriči.Sploh nisem vedel kaj se dogaja, tako me je prestrašila.Kje imaš prstan?Možakar je izgubil poročni prstan in delovalo je nekako,kot da se je ločil od nje.Seveda nismo šli nikamor ,dokler ga nismo našli.Oziroma sem ga.Ne vem ,kdo je bil bolj vesel,on ali ona.Jaz pa tudi,saj sem jima nekako vrnil uslugo.Prej totalna panika,pol ga je pa tko zalubljeno gledala.Avstralke pač.Tko lady smo obul,pregledal sem še ostalo obutev,pa se mi je zdelo vse ok.Slab občutek je pa ostal,kakega vulkanizerja ni bilo videt na vidiku nadaljnih 500km,tko da občutek ni bil najboljši.Pa sva šla,še bolj počas ,proti Raju.