Pot proti Alice Springsu 2.

Pot proti Alice springsu in naprej je pot skozi nič.Čista puščava,vročina in seveda muhe...Moja lady ni bila nič kaj vesela ,ko sva med potjo pobrala popolnoma izčrpanega kolesarja iz Alice Springsa,samo kake 300km imava do doma,mi reče.Bil je popolnoma dehidriran.Ko je prišel k sebi sem ga vprašal s čim se ukvarja.Z ničemer ,mi odgovori,malo je šel na počitnice v divjino in omagal.Živi od podpore,glavno opravilo,ki ga zelo dobro obvlada,je zvijanje cigaret.Blazno je bil hvaležen ,da sva ga pobrala in me je povabil domov.Odklonil sem ,ker v tem mestu nimaš kaj početi,popolnoma neživljensko je.Ni mi bilo jasno kako lahko tu živijo.oziroma preživijo.Moja lady je bila totalno usrana od njegovega bicikla in svinjske prtljage, ampak se je mogla potolažit,jaz pa tudi. Tu v puščavi,vsak vsakemu ustavi in pomaga,če samo nakaže da je v stiski.Nikoli ne veš kdaj boš potreboval pomoč ,jaz sem jo.Vsak voznik vsakega pozdravi z dvigom roke in tako nakaže ,da je vse ok.Zgodi pa se ,da tudi po 500 km vožnje nimaš priložnosti pozdraviti nikogar.Kakršenkoli ego,tu ugasne.Dobra šola zame.Vročina za znoret,bitumenski asfalt se je kar topil na določenih mestih.Skratka piču sem jo naprej.Vedno so me v dobro voljo spravljali sončni zahodi,škoda ker so tako kratki.Ko zaide sonce jeskoraj v istem trenutku noč. Ni mi uspelo,ugotoviti katere vrste orel je tole.Velik je in močan ,pravi Avstralec.Preden sem ga fotografiral,je treniral ragbi.Hudo dober je,žoga je bila kar zmatrana.Kot prava zvezda se je odločil,da pred odhodom v slačilnico,malo popozira.Za avtogram,ga nisem upal prositi,verjetno bi bilo precej boleče.