Nemogoče je mogoče

Ko sem se zjutraj zbudil,nisem mogel verjeti,megla da nisi videl nič pred sabo.Do 11 nisem mogel nikamor,dokler vročina ni naredila svoje in jo razkadila.Veselil sem se ,peljal sem se proti laguni indijskega oceana .Kar dolga je bila do tam,predvsem pa ne konec puščave kot sem mislil.Dolga in nevarna pot ,do raja,bi lahko temu rekel.Na sredini poti do lagune v bližini Port Smitha,moja lady ni zmogla več.Vkopala sva se v pesek,nikogar ni,niti ga ni pričakovati.Najprej sem pomislil,če imam dovolj vode.Sem se že videl ,kako hodim do 40 km oddaljene ceste.Lopate nisem imel s sabo,saj nisem prčakoval kake sahare.Pa je bila,dobesedno.Po kaki uri muk,sva se skopala ven.Vročina neznosna.Ko sem odpru pokrov moje lady,je voda brizgala iz vsepovsod.Pa nevarno je kuhala mulo,na glas je brbotala.Pustil sem jo pri miru in se je ohladila.Pot sva nadaljevala s cikcak vožnjo,to je bil edini način da se ne vkopljeva.Obračanje ni bilo možno.Uspelo nama je in redki obiskovalci lagune,so naju gledali kot deveto čudo.Sam skimavali so in govorili,you are lucky boy.Saj sem bil res,ko sem laguno vidu sploh.Ta konec je itak poplavljen od novembra do marca,ker je monsun in cesta je reka.Pas tropskega podnebja je to.Tko ,kar srečo sem mel ,da sem imel priložnost videti to laguno.Rajsko in neobljudeno.Prijazni domorodci.Lady sem pustil pčivati,par dni,sam pa sem raziskoval laguno.