Zahvala

V tem času,ko pišem ta blog,se mi dogajajo res lepe stvari.V kratkem času,sem dobil v dar dve knjigi.Nazadnje včeraj.Pravzaprav še več.Istočasno mi je bila knjiga podarjena in tudi sam sem jo podaril.Ne pomnim,da bi se mi ,:-)kdaj to zgodilo.V tej drugi podarjeni,je napisano posvetilo :...da,bi našel tisto kar iščeš...K.Dan pred tem sem se pogovarjal s tehnično urednico, ravno te ,knjige,otroška prijateljica moje sestre.Pogovor je tekel ravno o knjigah in založništvu.Res,prav neverjetno...,te osebe namreč nisem videl že leta.Ko sem bil v Perthu,poleg vodnjaka želja sem se prepuščal razmišljanju o svojem življenju.Edina res iskrena želja,ki sem jo čutil je bila napisati do konca,začeto in dojeti kaj pravzaprav iščem.Tole moje življenje je eno samo potovanje.Nikakor mi ni bilo jasno,kako te stvari povezati in dokončati v celoto.Zdaj vem.Veliko ,dela je še pred mano ,ampak delujem:-)Tako je danes nastal, del knjige...Zasluga za to ni moja.Prav preproste postanejo stvari,ko začutim,da nisem jaz ampak mi.To kar sem iskal je pravzaprav našlo mene.Kup vas je,ki me špikate...,da dvigujem rit.Ti me pa ,kar nabodeš.No pa saj si...Hvala K.,hvala vsem:-) Potujem.Potujem,naprej...,potujete z mano.Gremo naprej.Neznanci in znanci,vsi ste mi blizu.Vaša bližina me je spomnila na ličinko metulja.Dolgo je že tega...Skrbno varovana,pod budno kontrolo otroških oči, vedno na dosegu rok, je čakala na svojo preobrazbo.Dneve, se ni zgodilo nič.Ličinka je bila še vedno ličinka.Velika ,spreminjla je barvo in postajala vedno grša.Dobivala je vsemogoče rjavo,črne odtenke.Kazala ni nikakršnih znakov življenja,bila je ostudno grda.Samo vprašanje časa je bilo ,kdaj se razpoči in razlije svojo sluzasto vsebino.Dobro vem,zakaj sem pomislil na sluz.Kdaj že misliš pospraviti, to svinjarijo",sem večkrat opozarjal malega navihanca.Par otroških oči,me je prebičal s pogledom.Utihnil sem."Naj se že preobrazi enkrat", sem si potihoma govoril.Na skrivaj sem ličinko opazoval in si želel,da bi bil na njenem mestu.Takoj zdaj,niti sekunde kasneje.Še en poizkus bega iz pekla, svojega življenja.Popolnoma nemočen sem obsedel pred njo in jo sovražil naprej.Nadel sem si masko in odšel v samoto.V samoto...,med ljudi.Ja, prekleto sam, si lahko ,med znanci.V tem svetu samote sem pozabil na grdo ličinko metulja in si pričaral mavrične barve sveta,in bela krila metulja.Sveta, ki ga ni...Naslednji ,dan me je obhajalo ljubosumje in sram.Gledal sem otroške roke,kako nežno božajo bubo in poslušal tih šepet:"Nekoč, boš metulj,nekoč boš letel.Nekoč...Ta beseda ,"nekoč",me je zaskelela, zapekla in prebičala.Zakaj ne zdaj,ta trenutek.Takoj,naj se zgodi. Zgodi se,nekega dne se zgodi,iz grde rjave ličinke se izleže prekrasen velik metulj.Vendar...,mrtev je.Prostor v katerem se je razvil,je bil premajhen."Mar tudi tako lepe stvari umrejo?",sem se spraševal in gnusil samemu sebi.Beseda tolažbe, ni šla iz mojih ust,čeprav so njegove očke govorile:"Rad sem te imel, od prvega dneva,skrbel sem zate,zdaj si mrtev".Zakaj?Sam sem zmogel en sam stavek:"Če,bi imel večjo posodo ,bi bil živ".Ta prekleti,če...Kakor koli,metulj je spet živ.Beseda dela čudeže,izguba rodi spomin,spomin rodi življenje.Novo življenje..., večnost.Kako preprosto.Deček je zrastel v fanta,oče se prebuja v moža in živi...