...Velika kava je popita.Sam obsedim pred Sydneyskim lokalom in opazujem mravljišče ljudi...Kar naenkrat se spomnim , starega očeta,korenine ,ki je ohranil svoj um, do zadnje sekunde pred smrtjo.Spominjam se zgodb,ki mi jih je pripovedoval.Čakanje, na ropot njegovega kolesa je bilo vedno dolgo.Z njim ,je odhajal v mesto ,k nedeljski maši in nazaj.Pričakovanja so naraščala.Bolj,ko se je ura približevala dvanajsti,bolj sem bil nestrpen.Nikoli ni zamujal.Vedno je imel zame pripravljeno zgodbo.Požiral sem ,njegova pripovedovanja o časih,ki jih je preživel,daleč od doma.Nikoli ni govoril grdo, o rečeh ,ki jih je preživel.Krute stvari so se mu dogajale,pa vedno je bil videti, tako srečen.Čudna so bila ta njegova pota...,a usoda je poskrbela ,da se je vedno vrnil domov.Pršenje dežja v Sydneyu,me je spomnilo ,na jutranjo roso.Ko malega nadobudneža me je jemal s sabo na jutranjo košnjo.Vedno sem komaj čakal jutra,ko sem odhajal spat.Občudoval sem njegove gibe.Še posebno všeč,mi je bilo brušenje kose.Šk,šk..šk,šk...,nikoli napačen gib,vedno enak zvok.Ob klepanju kose, sem se umaknil in ga skrito opazoval.Zdelo se mi je ,da potrebuje mir in nisem ga motil.Velikokrat se je zazrl v daljavo...,kot bi potoval.Verjetno je obujal spomine,na preživete trenutke svojega življenja.Ali pa ne?Ta odnos s staro materjo ,kakršnega sta imela mi ni bil nikoli jasen.Se mi zdi,da bi mi večkrat rad povedal,da mu sitnari.Verjetno, sem se mu zdel premajhen, za kaj takega.Zdaj se mi počasi svita,zakaj tako...Imel je skrivnost,od katere je včasih zbežal.Zbežal,mavrici v objem...Takrat je sreča v njegovih očeh izginila.Zrl je sam,tja v daljavo... Velikokrat sem v mislih, potoval z njim.Zdaj,on,potuje z mano...
Opisati sebe,s tem imam težave.Na kratko:"stalno nekaj iščem ,pa ne najdem".Ko, sem se vrnil iz Avstralije, je bila cela Ljubljana popisana s temle stavkom:"svet je lep-Zlatko".To sicer nima nobne zveze, z mano, ampak prekleto drži.Res je lep.Upam,da najdem...
...Velika kava je popita.Sam obsedim pred Sydneyskim lokalom in opazujem mravljišče ljudi...Kar naenkrat se spomnim , starega očeta,korenine ,ki je ohranil svoj um, do zadnje sekunde pred smrtjo.Spominjam se zgodb,ki mi jih je pripovedoval.Čakanje, na ropot njegovega kolesa je bilo vedno dolgo.Z njim ,je odhajal v mesto ,k nedeljski maši in nazaj.Pričakovanja so naraščala.Bolj,ko se je ura približevala dvanajsti,bolj sem bil nestrpen.Nikoli ni zamujal.Vedno je imel zame pripravljeno zgodbo.Požiral sem ,njegova pripovedovanja o časih,ki jih je preživel,daleč od doma.Nikoli ni govoril grdo, o rečeh ,ki jih je preživel.Krute stvari so se mu dogajale,pa vedno je bil videti, tako srečen.Čudna so bila ta njegova pota...,a usoda je poskrbela ,da se je vedno vrnil domov.Pršenje dežja v Sydneyu,me je spomnilo ,na jutranjo roso.Ko malega nadobudneža me je jemal s sabo na jutranjo košnjo.Vedno sem komaj čakal jutra,ko sem odhajal spat.Občudoval sem njegove gibe.Še posebno všeč,mi je bilo brušenje kose.Šk,šk..šk,šk...,nikoli napačen gib,vedno enak zvok.Ob klepanju kose, sem se umaknil in ga skrito opazoval.Zdelo se mi je ,da potrebuje mir in nisem ga motil.Velikokrat se je zazrl v daljavo...,kot bi potoval.Verjetno je obujal spomine,na preživete trenutke svojega življenja.Ali pa ne?Ta odnos s staro materjo ,kakršnega sta imela mi ni bil nikoli jasen.Se mi zdi,da bi mi večkrat rad povedal,da mu sitnari.Verjetno, sem se mu zdel premajhen, za kaj takega.Zdaj se mi počasi svita,zakaj tako...Imel je skrivnost,od katere je včasih zbežal.Zbežal,mavrici v objem...Takrat je sreča v njegovih očeh izginila.Zrl je sam,tja v daljavo... Velikokrat sem v mislih, potoval z njim.Zdaj,on,potuje z mano...
Ni komentarjev:
Objavite komentar