Res poseben prostor,sončni zahodi so bili zame vedno prekratki.Minili so hitro,kot vsaka lepa stvar v življenju.Počutil sem se odlično.Je pa zanimivo,na tem prostoru ,se kar naenkrat niso več hotele polniti baterije.Najprej sem mislil,da je kriv polnilec,pa ni bil.Baterije za moj Olympus, so bile fuč iz meni neznanega razloga.Zato fotk ,zadnjih 500 km do Pertha ni .)-:Baterije sem lahko dobil šele tam.Še hujše je bilo to,da je moja Lady začela pri vžigu, rahlo zaostajati.Kar dobro sem jo poznal in vedel sem ,da je zbolela.Akumulator je bil vsak dan slabši,enostavno se ni več polnil.Res zanimivo,obe stvari na istem mestu.Očitno prostor ni primeren,za tehnične izume človeštva.Zadnjih sto kilometrov pred Perthom sem jo moral celo oživljati.Hotla je umret.:-)No, nekako sem jo oživil in upal da pridem do Pertha.Akumulatorji so bili namreč na petrol stationih, svinjsko dragi.Ni me pustila na cedilu...,umrla je na parkirišču YHA hostla, v Perthu.Pa ne čist zares:-)No power,ne tako ,ne drugače.Pripeljala me je do cilja.Neverjetno,kako sem se navezal nanjo.Niti enkrat me ni pustila na cedilu.Zdaj je v rokah mladega študenta iz Šrilanke,kupil ji je novo baterijo.Bog ve,v katerem koncu Avstralije je zdaj.Saj je vseeno,poti pozna na pamet.Hvala Lady.
Drugače so bili tile zadnji kilometri do Pertha, zelo zanimivi.Narava se kar naenkrat iz puščave spremeni v zeleno in rodovitno pokrajino.Ogromne kmetije,farme konj in res lepo urejeni vinogradi.Ponoči so mi tu družbo delale lisice,tu jih je ogromno.Celo pot pa nisem videl niti enega zajca.Pravzaprav sem se že veselil Pertha,saj sem slišal da je najlepše mesto v Avstraliji.Pa noč prespati v postelji,vseeno kakšni...
Res poseben prostor,sončni zahodi so bili zame vedno prekratki.Minili so hitro,kot vsaka lepa stvar v življenju.Počutil sem se odlično.Je pa zanimivo,na tem prostoru ,se kar naenkrat niso več hotele polniti baterije.Najprej sem mislil,da je kriv polnilec,pa ni bil.Baterije za moj Olympus, so bile fuč iz meni neznanega razloga.Zato fotk ,zadnjih 500 km do Pertha ni .)-:Baterije sem lahko dobil šele tam.Še hujše je bilo to,da je moja Lady začela pri vžigu, rahlo zaostajati.Kar dobro sem jo poznal in vedel sem ,da je zbolela.Akumulator je bil vsak dan slabši,enostavno se ni več polnil.Res zanimivo,obe stvari na istem mestu.Očitno prostor ni primeren,za tehnične izume človeštva.Zadnjih sto kilometrov pred Perthom sem jo moral celo oživljati.Hotla je umret.:-)No, nekako sem jo oživil in upal da pridem do Pertha.Akumulatorji so bili namreč na petrol stationih, svinjsko dragi.Ni me pustila na cedilu...,umrla je na parkirišču YHA hostla, v Perthu.Pa ne čist zares:-)No power,ne tako ,ne drugače.Pripeljala me je do cilja.Neverjetno,kako sem se navezal nanjo.Niti enkrat me ni pustila na cedilu.Zdaj je v rokah mladega študenta iz Šrilanke,kupil ji je novo baterijo.Bog ve,v katerem koncu Avstralije je zdaj.Saj je vseeno,poti pozna na pamet.Hvala Lady.
Drugače so bili tile zadnji kilometri do Pertha, zelo zanimivi.Narava se kar naenkrat iz puščave spremeni v zeleno in rodovitno pokrajino.Ogromne kmetije,farme konj in res lepo urejeni vinogradi.Ponoči so mi tu družbo delale lisice,tu jih je ogromno.Celo pot pa nisem videl niti enega zajca.Pravzaprav sem se že veselil Pertha,saj sem slišal da je najlepše mesto v Avstraliji.Pa noč prespati v postelji,vseeno kakšni...
Ni komentarjev:
Objavite komentar