Pot proti Uruluju 1. del

Ko sem kupil mojo punco sva s francoskim prijateljem naredila kupoprodajno pogodbo na kos toaletnega robčka.Sem bil kar malo v strahu kaj bo če me ustavi police patrol.In me tudi je,prvi dan.Komaj sem se premaknil iz predmestja Adelaida se je zabliskalo rdečemodro.Seveda sem takoj ustavil,žal na napačnem pasu.Na desnem.No zdaj bo pa štala sem si mislil.Sploh ne vem kako se je v mojih ustih znašla frulica.00,S tem potolažiš vsakega Avstralskega policaja.Popolnoma nepomebna stvar so dokumenti ali vozniški izpit,samo da ni alkohola v krvi.No prijazen nasvet je padel,vozi po levi.Pa kaj kaj je z vami evropejci ,da tega ne razumete.Mislim ,da sem si par dni ponavljal,leva,leva.To sem kar hitro osvojil,samo dajanje smernika pa je bila čista znanstvena fantastika.Pred zavijanjem levo ali desno je bil obvezen vkolp brisalcev.No kasneje je bilo že meni hecno,takoj sem prepoznal turista,Avstralci tudi hodijo po levi in se tudi umikajo levo. Začetek puščave,zanimivo nepozabno.Ne srečaš veliko ljudi na tej cesti,proti notranjosti.Moja punca mi je svetovala:"Vozila bova samo po dnevu,upoštevala prometno signalizacijo IN VEDNO TANKALA ko bova zagledala bencinsko črpalko".Dobri nasveti,pravzaprav kar pomembni za preživetje na taki potiNekako me je presenetilo,da prometni znaki ali opozorila nikoli niso postavljeni tja v en dan.Če je znak 10 km nevarnost goveda,potem se sigurno na cesti znajde kak nezemeljski tonski stvor in te prav debelo gleda kaj počneš na njegovi cesti.Nočna vožnja ne pride v poštev,ni šans da ne povoziš kangoruja in najmanj kar je , zaključiš potovanje.

Adelaide 2007

V Adelaidu sem se pravzaprav privajal na Avstralijo.Ko je zapihal veter in so letele reklamne table mimo moje glave,nihče niti trznil ni.Kaj šele bo sem si mislil,ko sem pripravljal načrt ,kako prečkati Avstralijo, od juga proti severu.Vleklo me je v notranjost.Tega sicer nihče ni razumel,še najmanj oziji.No, jaz že vem .Urulu...,Katatjuta...Kot magnet.O puščavi nisem imel pojma,še manj o muhah ,ki so bile moj edini hud problem na tej poti,razen vročine seveda.Imel sem dober zemljevid ,ki mi ga je zapustil moj francoski prijatelj Mitchel,tako da sem kar dobro lutal.Kje,sledi v nadaljevanju.

15000 km po Avstraliji 2007

Začetek moje poti-Adelaide.Jaz in moja punca Ford-Falcon.Nč kaj žensko ime nima,ni lepa ,je pa edina ,ki me ni pustila na cedilu.Vsako jutro sem jo milo prosil:"ne pusti me na cedilu"in jo pobožal.Izkušena baba,leta je nehala šteti pri 360000km . .Nezahtevna,vse kar je potrebovala je bil kakršenkoli unlided petrol in nove gumijaste čevlje.To sem ji oprostil,ženska pač.Nikdar se nisem jezil nanjo in jo večkrat pobožal .Iz hvaležnosti me je vedno pripeljala do cilja.Za njo so se obračali in žvižgali različni NISSAN PATROLI in podobni štirikolesni možakarji.Ni jih upoštevala.Vsem je takoj pokazala svoj elegantno dvokolesno postavo in šla naprej.Prava dama,ni kaj.